"Sestra mi povzroča slabo vest, ker z možem pogosto dava otroke starim staršem in uživava - ima prav?" - Resnične izpovedi

"Jaz pa mislim, da ne smeš izgubiti sebe, niti partnerskega odnosa, ko pridejo otroci. Da le spočit in zadovoljen starš je lahko dober starš … Bi res morala imeti slabo vest?"

"Otroke oddam mami, velikokrat tudi čez dan, da se lahko posvetim svojim stvarem, tistim, ki me veselijo, da tako ohranjam svoj jaz. Z možem si en vikend na mesec privoščiva čas za naju in enkrat na mesec greva na večerjo in nato s prijatelji.

Sestra mi nabija slabo vest, da nisem dobra mama. Ona je zaradi otrok pustila službo. Neprestano je z njimi, predana jim je do konca, a velikokrat tudi živčna, ker je kot bi bila na vrtiljaku, ker je za vse sama in v vsem jim želi ugoditi. Ona pravi, da če tega ne bi mislila in zmogla, jih potem rajši ne bi imela. Pravi mi, da tako, kot sem jaz, bi bila vsaka ženska mama, ker je najlažje otroke uturit babicam.

Ne spreglej:

Jaz pa mislim, da ne smeš izgubiti sebe, niti partnerskega odnosa, ko pridejo otroci. Da le spočit in zadovoljen starš je lahko dober starš. Babice in dedki pa so tudi lahko del življenj svojih potomcev in prav je, da ga razvijejo sami, brez prisotnosti staršev, in prav je, da se vnuki in stari starši družijo. Ta odnos bogati ene in druge.

Ravno sem si uredila v glavi, da tako mora biti, da je tako edino prav, da zato, ker otroke pustim babici, ne rabim imeti slabe vesti, mi začne na vest trkati sestra. Malo jo imam na sumu, da govori iz nevoščljivosti in občutka, ker končno vidi, da jo njeni živo žrejo, z možem se oddaljujeta, postaja rahlo zanemarjena, doma ima neurejeno, …

Midva pa imava vsak mesec medene tedne in sva potem lažje boljša starše. Bi res morala zato imeti slabo vest? En glasek v podzavesti se mi zadnje časa oglaša in zato sem jezna na sestro. Nobene pravice nima soditi, naj rajši poskrbi, da bo sama bolj srečna in zadovoljna, imam prav?" je na slovenskem forumu zapisala ženska.

Takole ji je povedala ena uporabnica:

"Po eni strani je prav, da si vzameš in vzameta kdaj čas zase, a po drugi strani ti odkrito povem, da si ga očitno vzameš ogromno. Resnično se zamisli, če je to ok. Sprejela si oziroma sta odločitev, da bosta starša. To pomeni veliko odgovornost in odrekanje.

Ti pa živiš kot študentka, ki uživa svoje življenje in ima med drugimi hobiji še svoje otroke. Ker točno tako se sliši, kot da so ti samo za hobi. Poskusi pomisliti vnaprej, kako bo čez nekaj let. Otroci hitro grejo po svoje. Jaz imam 11 letnika, ki me že gladko skensla zaradi prijateljev. In sem si sedaj neskončno hvaležna za vse trenutke, ko 'zaradi njega' nisem mogla žurati po svoje in uživati v svojih hobijih, ampak sem jih preživela z njim. Takrat se mi je zdelo kdaj težko, kljub temu da sem uživala z njim, a sedaj to neizmerno cenim.

Časa, ko si je od vsega na svetu najbolj želel družbe staršev, ne bo nikdar več nazaj. Pa da ne bo pomote, tudi jaz oziroma midva sva ga včasih dala v varstvo in si vzela kak večer zase, a niti slučajno v taki meri kot ti. Pa imava kljub temu še vedno ljubeč in strasten odnos. Pomisli malce na to. Le nekaj let imaš, ko si tvojim otrokom vse. Nekaj let. Sprijazni se, da sta starša in se temu prilagodita. Zmanjšajta te 'čase zase'. Ni se jim treba odreči, le zmanjšajta in prevzemita odgovornost (in žrtve) za svoje odločitve. In seveda razbremenita stare starše. Ker verjemi, to je veliko breme zanje, tudi če ti tega ne povesta ali celo zanikata.

Pomisli. Ti že zdaj potrebuješ čas zase. Kako bi ti bilo, da ga že kot starš ne bi imela, potem, ko bi se končno lahko posvetila svojim rečem, bi ti pa tvoji otroci stalno turili vnuke v varstvo in spet ne bi imela časa zase. Premisli."